Jiří: Moje delo ni postalo le moj poklic, ampak tudi moj hobi. Tematika ravnanja z odpadki je zelo pomembna in pomembno vpliva na vsakdanje življenje vseh nas. Čutim potrebo, da širim informacije o tem, kaj se zgodi z odpadki, ko jih odložimo v smetnjak, in da izobražujem tudi širšo javnost. Seveda poskušam z gospodinjskimi odpadki ravnati čim bolj odgovorno in v skladu z veljavno zakonodajo. Svojim otrokom pogosto razlagam, kaj se zgodi ali bi se moralo zgoditi z različnimi vrstami odpadkov. Upam, da se tega še niso naveličali 😊.

Jiří: V preteklosti sem pogosto trdil, da bi bilo idealno, če odpadki ne bi nastajali. Vendar sem sčasoma spoznal, da je realnost bolj zapletena. Danes trdno sledim hierarhiji ravnanja z odpadki, ki velja za vse države EU. Če jo zaradi jasnosti povzamem:

1. Če nastajajo odpadki, si moramo prizadevati, da jih čim več ponovno uporabimo. Na primer, stransko ogledalo iz odsluženega vozila lahko služi drugemu avtomobilu.
2. Odpadke je treba prednostno uporabiti za materialno uporabo, tj. recikliranje. Pri tem je cilj preoblikovanje odpadkov v surovine za nadaljnjo proizvodnjo. Steklenico PET lahko na primer zdrobimo, stopimo in spremenimo v tekstilna vlakna za izdelavo spalnih vreč ali preprog. Za ta postopek je potreben čist vhodni material.
3. Če odpadki niso primerni za recikliranje, vendar vsebujejo energijo, jih je treba uporabiti za proizvodnjo toplotne ali električne energije.
4. Kot zadnjo možnost v hierarhiji je treba odpadke sežgati brez rekuperacije toplote ali varno odložiti na varno odlagališče.

Teoretično, če ne bi bilo odpadkov, ne bi imel službe. Čeprav je to le majhna šala za zaključek. 😊

Jiří: Recikliranje plastike je trenutno zelo pomembna tema v državah EU. V drugih delih sveta ni tako pereča in včasih se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjajo. V Evropi je najpogostejši način odstranjevanja plastičnih odpadkov njihova nadaljnja uporaba za pridobivanje energije, recikliranje pa je na drugem mestu. Približno četrtina vseh plastičnih odpadkov konča na odlagališčih. Cilj EU je do leta 2030 reciklirati 55 % plastične embalaže.

Polovica plastike, namenjene recikliranju, se izvozi zunaj EU. To je predvsem posledica nezadostnih zmogljivosti, tehnoloških omejitev in finančnih omejitev za predelavo odpadkov v Evropi. Izvoz odpadkov iz EU v države zunaj njenih meja je leta 2020 dosegel 32,7 milijona ton, od tega največ v Turčijo, Indijo in Egipt. Še pred nekaj leti sta bili glavni namembni državi Kitajska in Malezija, vendar se je njuno sprejemanje plastičnih odpadkov znatno zmanjšalo.

Glavna izziva pri recikliranju plastike sta kakovost in cena recikliranih izdelkov v primerjavi s proizvodnjo novih izdelkov. Proizvajalci plastike namreč potrebujejo velike količine recikliranega materiala, predelanega po strogo nadzorovanih specifikacijah (tj. visoka vhodna čistost plastičnih odpadkov v obratu za recikliranje) in seveda po konkurenčni ceni.

Jiří: Na Češkem bo letos v centrih za recikliranje verjetno ostalo neuporabljenih več deset tisoč ton plastičnih odpadkov. Čeprav zakon o odpadkih prepoveduje odlaganje neuporabljenih plastičnih ostankov iz sortirnih linij na odlagališča, predelovalci odpadkov pogosto ne vedo, kako ravnati s temi plastičnimi materiali, saj zanje nimajo trga. Takšno stanje razkriva dolgoletno težavo v češki industriji odpadkov: plastika se pogosto ne reciklira, zmogljivosti za njeno predelavo pa so nezadostne.

Vsebina rumenih zabojnikov se usmeri na sortirne linije, kjer delavci izberejo plastiko, primerno za prodajo. Običajno gre za PET in votlo plastiko, kot so posode za detergente. Posebej iskane so brezbarvne plastenke iz PET. Ocenjuje se, da je do 50 % vsebine rumenih zabojnikov težko reciklirati, zlasti zaradi pomanjkanja zmogljivosti za recikliranje na Češkem.

Zbiranje in recikliranje embalaže na Češkem upravlja družba EKO-KOM a.s., ki se financira iz obveznih dajatev proizvajalcev in uvoznikov plastične embalaže. Družba EKO-KOM je vzpostavila obsežno mrežo zbirnih zabojnikov, večina njenega proračuna pa je namenjena organizaciji in zbiranju teh zabojnikov. Le 6 % proračuna je namenjenega podpori recikliranju. Takšna porazdelitev sredstev je eden od razlogov, zakaj na Češkem ni dovolj podjetij, ki bi lahko proizvajala plastični regranulat, in zakaj se regranulat pogosto uvaža iz Nemčije, kjer je cenejši.

Po uradnih podatkih družbe EKO-KOM se 76 % proizvedene embalaže pošlje v nadaljnjo predelavo in recikliranje. Od tega 44 % razvrstijo prebivalci v občinskih sistemih, 56 % pa industrijska podjetja in maloprodajne mreže. Zahvaljujoč temu učinkovitemu sistemu je Češka republika že dosegla nekatere evropske cilje, določene za leto 2025.

Češka ima visokokakovostno mrežo zabojnikov za recikliranje. Trenutno jih je več kot 558.000, kar pomeni povprečno eno zbirno mesto na vsakih 100 prebivalcev. V povprečju moramo do najbližjega zabojnika prehoditi le 90 metrov. Leta 2020 je bilo v mehansko recikliranje oddanih več kot 40 % sortirane plastične embalaže. Preostanek je bil predelan v certificirano alternativno gorivo ali uporabljen za energetsko izrabo.

Jiří: Na žalost stanje na področju recikliranja plastike v ZDA ni tako optimistično, kot bi mnogi upali. Kljub temu da so ZDA eden največjih proizvajalcev plastičnih odpadkov na svetu, so zmogljivosti in pripravljenost za recikliranje plastike v ZDA nezadostne.

V skladu z raziskovalnim poročilom iz leta 2019, objavljenim v mednarodni akademski reviji “Science Advances”, z naslovom “The United States’ contribution of plastic waste to land and ocean”, Združene države Amerike proizvedejo ogromno količino plastičnih odpadkov. Leta 2016 je proizvodnja plastičnih odpadkov v Združenih državah dosegla najvišjo raven na svetu, saj je znašala 42 milijonov ton. To pomeni, da so ZDA, čeprav v njih živi le 4 % svetovnega prebivalstva, odgovorne za 17 % svetovnih plastičnih odpadkov.

Čeprav ZDA pogosto kritizirajo azijske države zaradi onesnaževanja s plastiko, pa k temu problemu ironično največ prispevajo same. V ZDA letno nastane 130,1 kg plastičnih odpadkov na prebivalca.

Zavedati se je treba, da to vprašanje ni le okoljska skrb, temveč tudi stvar globalne odgovornosti. Čeprav si v ZDA prizadevajo za izboljšanje recikliranja in zmanjšanje nastajanja plastičnih odpadkov, je treba opraviti še veliko dela.

Jiří: Ko govorimo o recikliranju na Češkem, je treba upoštevati več ključnih točk, ki vplivajo na celotno sliko.

Zavajajoči podatki o recikliranju: V preteklosti so bili predstavljeni podatki, ki so javnost morda zavedli v zmotno prepričanje o dejanski stopnji recikliranja plastične embalaže. Podjetje EKO-KOM je na primer poročalo, da je stopnja recikliranja plastične embalaže dosegla 69 %. Vendar je ta številka vključevala vso plastiko, ki je šla skozi sortirnice, ne glede na to, ali je bila dejansko reciklirana.

Novi zakon o odpadkih: od leta 2021 velja nov zakon o odpadkih, ki prinaša nove izzive. Zakon prepoveduje odlaganje predhodno sortiranih odpadkov s kurilno vrednostjo, višjo od 6,5 MJ/kg suhe snovi. To v bistvu pomeni, da se lahko vse, kar dobro gori, uporabi za sežig. To je korak v pravo smer, vendar so še vedno možne izboljšave.

Uradni podatki družbe EKO-KOM: Če pogledamo uradne podatke družbe EKO-KOM, lahko dobimo jasnejšo sliko o stanju recikliranja na Češkem.

Večino, natančneje dve tretjini razvrščene odpadne embalaže v naši državi sestavljajo papir, steklo, kartonska embalaža za pijačo in kovine. Stopnja recikliranja teh materialov je stabilna in se že dolgo giblje okoli 80 %. Skoraj vsa ta odpadna embalaža je namenjena recikliranju materialov.

Pri potrošniški plastični embalaži, ki predstavlja preostalo tretjino sortiranih odpadkov, je položaj nekoliko bolj zapleten. Leta 2020 je bilo več kot 40 % plastike iz prvotno sortirane količine poslane v mehansko recikliranje. Preostanek je bil predelan v certificirana alternativna goriva, uporabljen za pridobivanje energije ali, če ni bil uporaben drugače, poslan na odlagališča.

Če pogledamo ocene za leto 2020 v okviru trenutno znanih pravil, pričakujemo, da bo v skladu z novimi evidencami recikliranih približno 87 % papirne embalaže, 83 % steklene embalaže in 61 % kovinske embalaže. Za te materiale lahko pričakujemo, da bomo cilje EU dosegli brez večjih zapletov. Vendar pa je situacija nekoliko drugačna pri plastiki. Stopnja recikliranja plastike je ocenjena na 40 %, kar je pod ciljem EU, ki je 50 % do leta 2025. Kljub temu nam EU daje nekaj časa za prilagoditev na te nove zahteve.

Zavedati se je treba, da smo na nekaterih področjih recikliranja na dobri poti, vendar nas čaka še veliko dela, zlasti na področju recikliranja plastike.

Jiří: Res je, da se mnogim zdi, da če se ne reciklira vse, ločevanje odpadkov nima smisla. Vendar se moramo zavedati, da živimo v času, ko se tehnologije nenehno razvijajo in izboljšujejo. Tisto, česar danes ni mogoče učinkovito reciklirati, bo morda zaradi novih tehnologij mogoče predelati že jutri. Sortiranje odpadkov nam omogoča tudi boljše razumevanje odpadkov, ki jih ustvarja naša družba, kar nam omogoča učinkovitejše načrtovanje in vlaganje v prihodnje tehnologije in rešitve.

Glede plastike, ki se ne reciklira, so razmere naslednje: Na Češkem se reciklira približno 50 % plastike iz rumene embalaže. Preostanek se, zlasti v mestih s komunalnimi sežigalnicami, uporabi za pridobivanje energije. V mestih brez sežigalnic se del plastičnih odpadkov prepelje v najbližje sežigalnice. Nekatere vrste plastike se lahko uporabljajo tudi kot sestavina trdnih alternativnih goriv.

Zavedati se je treba, da je uporaba nekaterih vrst plastike za pridobivanje energije še vedno boljša, kot če bi jih pustili na odlagališčih ali jih nenadzorovano izpustili v okolje, čeprav se ne reciklirajo. Uporaba plastike za pridobivanje energije je lahko prehodna rešitev, dokler ne bodo na voljo boljše tehnologije recikliranja ali dokler se ne spremenijo naše potrošniške navade.

Jiří: Kombinirana embalaža je v zadnjem času res postala bolj priljubljena, pogosto pod pretvezo, da je okolju prijaznejša ali da zagotavlja boljšo zaščito izdelka. Res je, da lahko nekatera kombinirana embalaža podaljša rok trajanja živilskih izdelkov in zmanjša količino živilskih odpadkov. Vendar pa z vidika recikliranja predstavlja izziv.

Če za primer vzamemo običajno embalažo za jogurt, je ta sestavljena iz plastičnega lončka, papirja ali druge plastične folije in aluminijastega pokrova. Za potrošnike je lahko ločevanje tega zahtevno, zato se marsikdo s tem ne ukvarja. Z okoljskega vidika je za lažje recikliranje bistveno, da se materiali pravilno ločujejo.

Plastenke, ki se uporabljajo za zavijanje steklenic ali šamponov, so lahko različne vrste plastike, vendar pogosto vključujejo polietilen (PE) ali polipropilen (PP). Te plastike je na splošno mogoče reciklirati, vendar lahko v kombinaciji z drugimi materiali otežijo postopek recikliranja.

Osebno menim, da bi se morali usmeriti v preprostejšo embalažo, ki jo je mogoče zlahka reciklirati in potrošnikom ne zahteva zapletenega razvrščanja. Čeprav ima kombinirana embalaža v nekaterih primerih svoje prednosti, si moramo prizadevati za čim manjšo uporabo, kjer je to mogoče. Prav tako je ključnega pomena, da proizvajalci in blagovne znamke transparentno sporočajo, kako razvrščati in reciklirati njihovo embalažo, ter potrošnikom zagotovijo jasna navodila.

Jiří: Imate popolnoma prav, da sta recikliranje in sortiranje odpadkov za mnoge ljudi lahko dvoumna, zlasti zaradi kombinirane embalaže in nejasnih oznak na izdelkih. V Češki republiki proizvajalcem na embalaži ni treba navesti simbolov za recikliranje, kar lahko povzroči zmedo med potrošniki. Zakon o embalaži določa, katere informacije morajo biti na embalaži, vendar simboli za recikliranje niso obvezni.

Ko gre za plastiko na plastiki, je to res zapleteno. Nekatere plastike je mogoče zlahka reciklirati, drugih pa ne. Če proizvajalec navaja, da je treba plastiko pred recikliranjem odstraniti, je to verjetno zato, ker določene plastike ni mogoče reciklirati ali pa bi lahko otežila postopek recikliranja.

Zakon o embalaži določa minimalne zahteve glede informacij, ki jih morajo proizvajalci navesti na embalaži. To vključuje informacije o sestavi embalaže, ne pa tudi posebnih simbolov za recikliranje. V praksi to pomeni, da številni proizvajalci prostovoljno vključijo simbole za recikliranje, vendar jih k temu zakon ne zavezuje.

Osebno menim, da bi bilo koristno, če bi morali proizvajalci na svojih izdelkih navesti jasnejše informacije o recikliranju. To bi potrošnikom pomagalo bolje razumeti, kako pravilno razvrščati odpadke in kaj z njimi storiti. Dokler pa se to ne zgodi, smo potrošniki tisti, ki se moramo izobraževati in si prizadevati za čim boljše sortiranje odpadkov.

Jiří: Pomembno je ponoviti, da veljavna zakonodaja ne zahteva obveznih informacij o tem, kako ravnati z embalažo. Ta obveznost velja le za embalažo, ki je opredeljena v zakonodaji o odpadkih, kemikalijah ali farmacevtskih izdelkih. Zato se lahko zgodi, da na tipičnem jogurtovem lončku ne bomo vedno našli informacij o materialu, iz katerega je narejen, ali o tem, kako najbolje ravnati z njim po zaužitju vsebine. V takih primerih je odločitev v rokah proizvajalcev izdelkov.

Figurica s palico in koš za smeti: oznaka, ki označuje, da se ti odpadki lahko odstranijo na običajen način (da odpadki spadajo med komunalne/splošne odpadke). Ta simbol ni obvezen (kar pomeni, da ga proizvajalcu embalaže ni treba vključiti). Ta simbol je lahko tudi prečrtan (kar pomeni, da gre za nevarne odpadke in jih ni mogoče odvreči med običajne odpadke).

Trikotnik za recikliranje: Simbol se lahko pojavi v dveh različicah, kot je prikazano na zgornji sliki. Trikotnik običajno spremlja:

1. Pisna okrajšava vrste materiala.
2. Številka, ki ustreza vrsti materiala.
3. Pisna kratica in številka, ki ustreza vrsti materiala.

Zelena pika: Ta simbol označuje, da je bil zagotovljen finančni prispevek za predelavo in recikliranje te embalaže.

Jiří: Pri gospodinjskih električnih aparatih je pristojbina za recikliranje že vključena v prodajno ceno izdelka. Na koncu to pristojbino plača kupec ob nakupu izdelka. Pri embalaži je položaj drugačen. Sistem zbiranja in recikliranja embalaže na Češkem zagotavlja družba EKO-KOM a.s. Ta družba se financira iz obveznih dajatev, ki jih v skladu z zakonom plačujejo proizvajalci in uvozniki plastične embalaže. Zaradi tega je družba EKO-KOM vzpostavila obsežno in učinkovito mrežo zbirnih zabojnikov.

Jiří: Če se osredotočimo izključno na komunalne odpadke, so največji del še vedno mešani trdni odpadki. Metode ravnanja z mešanimi trdnimi odpadki se v različnih državah EU razlikujejo. V osnovi obstajata dve glavni metodi obdelave: energetska predelava in trajno odlaganje. V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, ki jo določa direktiva EU, ima energetska predelava odpadkov prednost pred njihovim odlaganjem na odlagališču. To pravilo pa velja pod pogojem, da je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. Ta pogoj ni podrobneje opredeljen, zato je stopnja energetske izrabe trdnih komunalnih odpadkov v posameznih državah odvisna od politike posamezne države na področju odpadkov.

Na Češkem se približno 20 % trdnih komunalnih odpadkov uporabi v energetske namene. V državah, kot sta Danska in Švica, pa je ta delež približno 80 %. Švedska je v vrhu po količini trdnih komunalnih odpadkov, ki se uporabijo za energijo, saj uporabi več trdnih komunalnih odpadkov, kot jih sama proizvede, in zato v te namene uvaža odpadke iz tujine.

Nizka stopnja energetske izrabe odpadkov na Češkem je posledica dolgoročnega negativnega odnosa države do tega načina predelave. Na ta odnos so vplivali dejavniki, kot so visoke investicijske zahteve za objekte za pridobivanje energije iz odpadkov (ZEVO) ali pritiski različnih okoljskih in lobističnih skupin. Glede na to bi se lahko razmere v bližnji prihodnosti spremenile, saj novi zakon o odpadkih bolj podpira energetsko predelavo kot metodo predelave trdnih komunalnih odpadkov. Trenutno se pripravlja več projektov za gradnjo objektov za pridobivanje energije iz odpadkov.

Jiří: Odpadki so lahko vir energije. Vendar je odlaganje odpadkov na odlagališčih še vedno najpogostejši način ravnanja z odpadki v Češki republiki, čeprav to v bistvu pomeni zapravljanje dragocenih virov. Skoraj 80 % vseh mešanih trdnih odpadkov konča na odlagališčih, ta delež pa se celo nekoliko povečuje.

Med odlaganjem organskih snovi, ki predstavljajo večino odpadkov, potekajo številne zapletene kemijske reakcije. V ozračje se sproščajo ogljikovodiki (tako imenovani odlagališčni plini), nastajajo pa tudi izcedne vode skupaj s strupenimi izcednimi vodami, ki prodirajo v zemeljsko skorjo in nato pronicajo v podtalnico. Odlagališča zavzemajo veliko površino, zato požari na odlagališčih niso redki. Po zaprtju postanejo odlagališča dolgoročno nevarna za okolje. Argument, da so to vedno zavarovana odlagališča, ni prepričljiv.

Zaradi teh težav sta Evropska unija in pozneje tudi Češka ugotovili, da je odlaganje odpadkov na odlagališčih prepovedano:

• je z okoljskega in gospodarskega vidika najmanj primeren način ravnanja z odpadki, saj se izgubijo materialni in energetski viri, ki jih odpadki vsebujejo.
• je z vidika trajnostnega razvoja netrajnostna za prihodnost.

Evropska unija od svojih držav članic zahteva, da drastično zmanjšajo odlaganje odpadkov na odlagališčih v skladu z natančno določenim časovnim načrtom in količino, zlasti v zvezi z biološko razgradljivimi trdnimi odpadki. Vendar Češka republika ne zmanjšuje količine odloženih odpadkov in ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 1999/31/ES o odlagališčih odpadkov. Zaradi neizpolnjevanja te direktive Češki grozijo morebitne sankcije Evropske komisije.

Jiří: Odlaganje odpadkov na Češkem ureja veljavna zakonodaja, ki se sklicuje na tehnične standarde. Ti standardi podrobno določajo informacije in pogoje v zvezi z gradnjo, obratovanjem, varnostjo, odvodnjavanjem in spremljanjem odlagališč. Če vse na odlagališču deluje v skladu z zahtevami teh čeških tehničnih standardov, ne bi smelo biti vpliva na okoliško pokrajino, zlasti z izcednimi vodami. Kakovost vode v bližini odlagališč se redno spremlja z uporabo vrtin. Vendar pa ostaja vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru visokih koncentracij škodljivih snovi na določenem območju v bližini odlagališča. Na podlagi dosedanjih raziskav in posvetovanj z upravljavci odlagališč še nisem dobil jasnega odgovora. Namesto tega mi je bilo nakazano, da do takšnih razmer preprosto ne bi smelo priti.

Med odlaganjem komunalnih odpadkov, kjer je približno 30 % odpadkov biološko razgradljivega materiala, potekajo procesi razgradnje, pri čemer nastaja odlagališčni plin, ki vsebuje približno 50 % metana. V telo odlagališča so izvrtane luknje, skozi katere se ta plin odvaja v kogeneracijsko enoto, kjer se uporablja za proizvodnjo električne energije.

V skladu z Zakonom o odpadkih mora upravljavec odlagališča zagotoviti nadaljnjo oskrbo odlagališča iz lastnih finančnih rezerv vsaj 30 let po njegovem zaprtju.

Jiří: Iskreno povedano sem velik navdušenec in vedno me zanimajo nove tehnologije. Preden si ustvarim mnenje o kateri koli tehnologiji, potrebujem čim več podrobnih informacij o njenem delovanju. Še bolje je, če jo lahko vidim v praksi.

Ker Češka republika ni sposobna uvesti in uporabljati niti preizkušenih in zelo učinkovitih tehnologij, kot je ZEVO, menim, da je nerealno, da bi se tehnologija ERVOeco pri nas lahko realno uvedla v naslednjih 10 letih.

Opozoriti je treba tudi, da je ta tehnologija patentirana in da so informacije o metodi predelave odpadkov in postopkih v tej enoti tako omejene, da je tehnologijo težko objektivno oceniti. Še posebej, če je edini ocenjevalec sam izumitelj in prodajalec, kar se lahko zdi skoraj preveč čudežno. Iz razpoložljivih informacij na njihovi spletni strani sem razbral, da tehnologija temelji na termični razgradnji odpadnega materiala brez prisotnosti oksidantov, kar je v bistvu piroliza. (Opomba avtorja: piroliza je termična razgradnja materialov (odpadkov) v (plin, olje, ogljik …) z zelo malo ali nič kisika pri zelo visokih temperaturah).